»Merjenje čustev drugih«: Kolektivno žalovanje in afekti solidarnosti v iranski diaspori

Brooklynska umetnica Golnar Adili že vrsto let dela z arhivom ločenosti in hrepenenja –poglablja se v pisma, ki sta si jih njena iranska levičarska starša pisala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V sedemdesetih letih sta študirala v ZDA, kjer sta sodelovala v študentski opoziciji proti iranskemu šahu, ki so ga ZDA podpirale, in se pridružila eni od več marksističnih organizacij, delujočih v sklopu širšega gibanja. Študentska leta sta preživela tako, da sta ljudi ozaveščala o in agitirala proti ameriški podpori šahovi diktaturi ter sodelovala v organiziranem povezovanju z drugimi, ki so bili tarča ameriškega imperialnega nasilja. Moja knjiga This Flame Within: Iranian Revolutionaries in the United States dokumentira izjemno solidarnost iranskih študentov s črnskimi, vietnamskimi, palestinskimi in drugimi osvobodilnimi gibanji.11.Manijeh Moradian, This Flame Within: Iranian Revolutionaries in the United States, Durham, NC: Duke University Press, 2022. V njej zagovarjam tezo, da militantnost in upravičeno ogorčenje teh gibanj iranskih študentskih aktivistov nista pritegnila zato, ker bi tudi sami doživljali enake oblike rasizma ali kolonizacije, temveč kot manifestacija tega, kar imenujem »afekti solidarnosti«, to je utelešenje naravnanosti k osvoboditvi drugih, ki nastane iz afektivnih ostankov lastnih doživetih izkušenj represije in upora.

Afekti solidarnosti so prevevali in olajšali projekt dekolonizacije tretjega sveta, bili so posredniki med razlikami v zgodovini, kraju, jeziku in strategiji ter so vodili v povezave in žrtve, ki jih sicer ne bi mogli pojasniti zgolj s skupno ideologijo. Vsaj od poznih šestdesetih let pa do iranske revolucije leta 1979 so iranski levičarski študenti sami sebe šteli za del nastajajočega globalnega gibanja zatiranih ter so podpirali neuvrščene države in razkrivali šahovo perfidno vlogo pri zatiranju protikolonialnih uporov v zahodni Aziji in južni Afriki. Iran je bil sicer nominalno suverena država in šah je celo poslal svojega predstavnika na slovito konferenco novo neodvisnih afriških in azijskih držav v Bandungu leta 1955, vendar je bil kljub temu velik dolžnik ZDA za pomoč CIE pri državnem udaru leta 1953, ki je zatrl prodemokratično gibanje iz poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih ter šaha ponovno ustoličil na prestolu. Razkrivanje teh večinoma prikritih mahinacij in posledičnih protislovij iranskega neokolonialnega ali polkolonialnega statusa Neirancem je iranskim študentskim aktivistom v Ameriki predstavljalo veliko stalno izobraževalno kampanjo.

Kot mnogi v tujini aktivni iranski levičarji sta se tudi starša Golnar Adili med revolucijo leta 1979 vrnila domov, polna upanja, da bo socializem postal možen, potem ko se bo Iran osvobodil ameriškega imperialnega vpliva. Adili je bila stara štiri leta, ko so se iz Washingtona D.C. preselili v Teheran, potem pa je Islamska republika s preganjanjem disidentov v enem letu prisilila mnoge levičarje v beg, tudi njenega očeta.

Na koncu se je vrnil v ZDA, v državo, ki pa je bila zdaj glavna sovražnica Irana in je tudi zavrnila prošnjo njene matere za vizum. Osem dolgih let iransko-iraške vojne je Mohammad hrepenel po hčerki, medtem ko jo je Giti sama vzgajala med zračnimi napadi, gospodarskimi sankcijami ZDA in novimi oblikami spolno diskriminatorskega avtoritarizma, ki ga je uvedla postrevolucionarna država. Adili je bila trinajst let ločena od očeta, in ko sta končno lahko spet zaživela skupaj v ZDA, je to trajalo tragično malo časa. Mohammad je leta 2002 umrl za rakom.

Vizualne instalacije Golnar Adili obravnavajo bolečino oddaljenosti, ki jo Irancem vsiljuje ameriška diskriminatorska priseljenska politika, in nasilno zatiranje disidentstva s strani iranske države. Njena zgodba je težavna za dominantne narative iranske diaspore, ki demonizirajo Islamsko republiko in zagovarjajo ameriško izjemnost ter le redko upoštevajo represivno vlogo ZDA pri podpiranju šahove diktature, usposabljanju tajne policije za mučenje disidentov in spodbujanju neenakomernega gospodarskega razvoja Irana. Sovražnost diaspore do iranske vlade po letu 1979 že ves čas spremlja oklepanje neoliberalnih večkulturnih strategij pripadanja v ZDA in poudarjanje predislamske perzijske »arijske« identitete, ki se izogiba povezovanju z drugimi muslimani ali rasiziranimi prebivalstvi.22.Amy Malek, Culture Beyond Country: Strategies of Inclusion in the Global Iranian Diaspora, New York: New York University Press, 2025. V ostrem nasprotju s politiko solidarnosti tistega dela iranske diaspore, ki je bila proti šahu kot Golnarina starša (to sem preučevala v svoji knjigi), prevladujoči del sodobne iranske diaspore cinično gleda na Palestino in ima to prizorišče nenehne krivice zgolj za izgovor Islamske republike za strategijo širjenja vpliva v regiji s podporo uporu proti Izraelu ob sočasnem zatiranju lastnega ljudstva.

Desetletja trajajoča prevladujoča strategija diaspore, da se postavlja na stran ameriške hegemonije, medtem ko so se ZDA spustile v vojno z iranskima sosedama Afganistanom in Irakom, doma poostrile nadzor in represijo nad muslimanskim prebivalstvom ter oborožile in spodbujale izraelski genocid nad Palestinci, je dosegla vrhunec januarja 2026. Množični upor proti nevzdržnim gospodarskim razmeram, ki se je v Iranu začel konec decembra, se je v začetku januarja končal z nepredstavljivo obsežnim pokolom protestnikov s strani iranske države. Mediji iranske diaspore so neutrudno pozivali ZDA in Izrael k vojaškemu napadu na Iran. To so povzela družabna omrežja in na tisoče Irancev se je podalo na ulice velikih mest v Severni Ameriki in Evropi. Za velik del mainstream iranske diaspore, ki je dolgo gojila željo po strmoglavljenju Islamske republike, ponovni vzpostavitvi monarhije in vrnitvi Irana v vplivno sfero ZDA, je ta nostalgična fantazija dosegla najpopolnejšo artikulacijo kot oblika fašizma: z zahtevo po uničenju, da bi se potem lahko obnovil pravi Iran. Slogan »Make Iran Great Again,« naredimo Iran spet velik, ki se je pojavil na številnih provojnih shodih iranske diaspore skupaj z ameriško in izraelsko zastavo ter staro monarhistično zastavo Irana, ponazarja afektivno in politično ujemanje med temi najglasnejšimi izrazi politike iranske diaspore in desničarskim etnonacionalizmom Trumpove Amerike in Netanjahujevega Izraela.

Sredi tega polarizirajočega, uničujočega in nevarnega momenta se je konec januarja 2026 v galeriji Smack Mellon v Brooklynu odprla samostojna razstava Golnar Adili Merjenje čustev drugih. Razstava, ki je obsegala skulpture, tekstovne instalacije in originalno arhivsko gradivo iz dokumentov njenih staršev, je obravnavala mnogoterost izgube in prekrivajoče se oblike državnega nasilja, ki ljudi geografsko, čustveno in fizično ločuje od njihovih dragih. Naslov je vzet iz pisma, ki ga je Giti leta 1981 napisala Mohammadu in v katerem se je spopadala z razdrobljenostjo družine, vplivom dolgotrajne oddaljenosti in osamljenostjo, ki izhaja iz nezmožnosti, da bi resnično lahko govorila o občutkih, ki jih človek doživlja v rutini vsakdana. »Ko bi le lahko merili čustva drugih,« je zapisala hkrati kot željo in obžalovanje. Stavek ponazarja tisto, kar azijska amerikanistka Sharon Luk imenuje »domišljijski prostor, ki ga dopisovanje odpira med umom, telesom in čustvi, ter dialoško ali intersubjektivno eksistenčno stanje, ki ga pismo razkriva.«33.Sharon Luk, The Life of Paper: Letters and a Poetics of Living Beyond Captivity, Berkeley: University of California Press, 2018, str. 7. »Ko bi le« predstavlja ta preskok v domišljijo, v svet, v katerem bi intimnost lahko uspevala brez meja in hierarhij.

V umetnosti Golnar Adili materina želja utemeljuje etično prakso empatije in zavračanja geopolitičnih in afektivnih oblik distanciranja. »Meriti« tu ne pomeni kvantifikacije, temveč uglašenost s čustvi drugih ali dovzetnost zanje. Umetnica, ki je pisma staršev prebrala šele dolgo po tem, ko so bila napisana, jih je spremenila v gradivo za lastno raziskovanje intimnosti in jezika, spomina in izgube ter pristopa k žalovanju, ki lahko omogoči afektivne načine solidarnosti, ki so v iranski diaspori trenutno marginalizirani. Preučila je odtenke pisave, specifičnost besednih zvez, ki pri prevodu v angleščino izgubijo svoj polni pomen, vključitev kitic poezije in besedil priljubljenih pesmi, neodgovorjena vprašanja in občutek, ki je prežemal vsako pismo, da je šla strahotno narobe ne le usoda družine, temveč tudi sama zgodovina.

V sredini velike hale galerije Smack Mellon je umetnica postavila Prostorsko študijo »je-jev«, pridobljenih iz enajst strani dolgega pisma – tekstovno instalacijo, dolgo več kot 15 metrov in sestavljeno iz reprodukcij perzijskega fonema je, kot se je pojavljal v očetovi pisavi na enajstih straneh enega samega pisma. Je, ki je v perzijščini lahko soglasnik in samoglasnik, se ukrivlja navzdol in prečno od desne proti levi, kadar je na koncu besede. Adili je poiskala vsaki je in ga upodobila kot tridimenzionalni objekt, ki ga v zraku drži oporni oder. Približno 137 je-jev je prikazanih v vrsti po vrstnem redu, kot se pojavljajo v Mohammadovem pismu. Učinek je hipnotično, valovito in ponavljajoče se gibanje, ki spominja na valove žalosti, medtem ko podporni oder namiguje na umetničino arhitekturno izobrazbo in odpira pomembna vprašanja o odnosu med žalostjo in strukturo. Katere so strukture, ki omogočajo žalovanje za nekaterimi izgubami in zanikajo druge? Katere strukture nas podpirajo med žalovanjem in katere strukture so vzrok našega žalovanja?

Natančno, mukotrpno ročno izdelovanje več kot stotih je-jev lahko že samo po sebi razumemo kot utelešeno prakso žalovanja, ritualistično uprizarjanje ponavljajočega se, fizično napornega procesa žalovanja, ki se, tako kot valovita linija je-jev, zdi, da se nadaljuje brez jasne končne točke. Ta melanholični pristop k izgubi, za katerega znanstveniki, ki se ukvarjajo s kvirovskimi študijami, menijo, da ima subverzivni potencial za izpodbijanje heteronormativnih in nacionalističnih okvirov, ki določajo, za kom in čim lahko žalujemo, omogoča tudi dovzetnost za izgube drugih.44.Glej David Eng in David Kazanjian, Loss: The Politics of Mourning, Berkeley: University of California Press, 2003; in Jonathan Flatley, Affective Mapping: Melancholia and the Politics of Modernism, Cambridge, MA: Harvard University Press, 2009.

V kontekstu trajajočega genocida v Gazi, posledic januarskega pokola v Iranu in začetka nove ameriško-izraelske vojne proti Iranu je pojem žalovanja kot obsežnega in transgresivnega, ne pa zasebnega in reguliranega, pridobil politično nujnost kot način etične odgovornosti in afektivne solidarnosti. Ta pristop je osnova serije nežnih skulptur, ki jih je Adili odlila od lastnih rok ter rok svoje matere in hčerke ter ustvarila rahlo srhljiv preplet udov. Gledalec se nenadoma sooči z različnimi in motečimi asociacijami, od šoka in groze iskanja ljubljenih, ki so jim bombe ali buldožerji odvzeli življenje, do obupanega objema neznosne žalosti in ljubeče geste tolažbe, ki se prenaša preko generacij. Nežna, pajčevinasta tekstura skulptur, sopostavljena z neokrašeno čvrstostjo mavčnega odlitka, izraža krhkost življenja in solidarnosti, čeprav sta navsezadnje vse, česar se lahko oklenemo.

Razstava Golnar Adili je solidarnost, ki je vodila aktivizem in življenjsko pot njenih staršev, prenesla v sedanjost s tem, da je v eni razstavi združila različne elemente, tako da so v arhivu ločenosti njene družine odmevale izgube in ločitve, ki jih povzroča izraelski genocid v Gazi. Za stebrom in nekoliko odmaknjeno od sredine dela Prostorska študija »je-jev« je umetnica postavila kup kamenja, zemlje, opeke in drugih ostankov ruševin z namenom, da bi vnesla uničenje Gaze v galerijski prostor kot neizogiben vidik sodobne zavesti ne glede na to, kje se nahajamo ali kakšno je naše etnično, versko ali nacionalno poreklo. S tem je zavrnila kakršno koli ločevanje med izgubami zaradi državne represije in vojne, ki sta prizadeli Irance, in genocidom v Palestini, a ne zato, ker bi šlo za isto stvar, temveč zato, ker sta geopolitično in afektivno globoko prepletena. Razstava Meriti čustva drugih je gledalce pozvala, naj se poglobijo v preplet priseljeniškega kolonializma, imperializma in avtoritarizma, kar je konceptualna preusmeritev proč od poenostavljene binarnosti ZDA/Izrael proti Iranu. Takšna poteza, celo na afektivni ravni tega, koga in kaj štejemo za »naše« izgube, bi lahko bila predpogoj za regionalno vizijo samoodločbe in osvoboditve, ki presega tisto, kar si večina od nas upa zamišljati.

Tako dejanje zamišljanja ne le oporeka ameriško-izraelski hegemoniji, ampak se tudi upira prisiljeni logiki »osi upora«, tej neobvladljivi formaciji, ki vključuje palestinsko ljudstvo, Hamas, Hezbolah, Hutije in Islamsko republiko Iran. Potem ko so Palestince zapustile in izdale najmočnejše države sveta in institucije mednarodnega prava, ni težko razumeti, zakaj je Iran tako priljubljen med mnogimi, ki nasprotujejo ekspanzionističnim in genocidnim dejanjem Izraela. Vzpon islamizma kot glavnega jezika protiimperialističnega odpora v regiji seveda ni bil neizogiben – pojavlja se kot posledica poraza marksistične levice, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih po vsej regiji uspešno širila protikolonialni nacionalizem kot prevladujoči opozicijski okvir. Ključni del te zgodbe je zmaga frakcij ajatole Homeinija med revolucijo leta 1979, ki ji je sledila likvidacija iranske levice. Medtem ko je Iran pod šahom odločno podpiral Izrael, se je nova revolucionarna vlada leta 1979 uradno pridružila gibanju neuvrščenih in sprejela predsednika Palestinske osvobodilne organizacije Jaserja Arafata kot prvega tujega voditelja, ki je obiskal Iran po koncu šahove vladavine.

Palestina je postala osrednjega pomena za revolucionarno identiteto Islamske republike.55.Sayed Ali Alavi, Iran and Palestine: Past, Present, Future, London: Routledge, 2020. Iranska država je več desetletij z nasiljem zatirala notranje boje za reforme, zato se je velik del prebivalstva nehal identificirati z državo in se tudi odtujil od Palestine. Te dinamike ne bi smeli enačiti s podporo diaspore monarhizmu in ameriško-izraelski hegemoniji, o kateri je bilo govora na začetku, saj je povezana s posebno materialno izkušnjo avtoritarizma in gospodarskega usihanja, v kateri sta iranski delavski in srednji razred plačala visoko ceno za iransko osamitev na svetovni ravni. Odtujitev od Palestine med Iranci, ki živijo v Iranu, na splošno ni pripeljala do podpore ZDA in Izraelu ali monarhiji, dokler raven državnega nasilja in zunanje propagande ni dosegla novega vrhunca januarja 2026.

Genocid v Gazi, ki se je začel leto dni po vstaji za ženske pravice, življenje in svobodo v Iranu, je pretresel ves svet in ustvaril razmere moralnega in etičnega ogorčenja, ki so sprožile nove izraze solidarnosti med Iranci, ki so kritični do Islamske republike. Ker je gibanje za ženske, življenje in svobodo sprožilo feministično revizijo družbe proti vsem oblikam dominacije in nasilja, je ustvarilo tudi nov kontekst za iranske izraze solidarnosti s Palestino zunaj okvira »osi upora«. Celovita analiza feminističnih prizadevanj, da bi »odvzeli« Palestino iranski državi in udejanjili afekte solidarnosti, ki povezujejo iranske in palestinske želje po svobodi, presega okvir tega prispevka. A čeprav je še vedno marginalizirana tako v Iranu kot v iranski diaspori, ima ta temeljna, protietatistična oblika povezovanja velik potencial za izpodbijanje razdiralne logike, ki klavce ljudskih iranskih gibanj za enake pravice, demokracijo in dostojno prihodnost predstavlja v vlogi zagovornikov Palestine.

Če naj obstaja kakršno koli upanje, da bi se Iranci v Iranu oddaljili od relativno nedavne priljubljenosti promonarhistične, prosionistične usmeritve, bo treba afektivno odtujitev od Islamske republike speljati v druge kanale. Levičarji bodo morali za reševanje kompleksnih kriz, ki pestijo iransko družbo, ponuditi alternative, ki bodo prepričljivejše od desničarskih provojnih glasov, ne da bi pri tem skušali minimizirati bolečino in izgubo, ki so ju Iranci doživljali od lastne vlade v imenu protiimperializma. Morda se bo nova različica protiimperializma, ki bo vključevala kritičen prikaz etnonacionalizma, heteropatiarhata in kapitalističnih oblik razvoja, teoretsko vzpostavila in razširila iz čiste nuje, kot odgovor na materialne razmere, s katerimi se soočajo Iranci, in kot način zamišljanja prihodnosti, v kateri bodo Palestinci in Iranci lahko svobodni. Obrise takšnega stališča sem skušala orisati s konceptom »intersekcijskega protiimperializma«, pri čemer sem si sposodila in prilagodila spoznanja radikalnih črnskih feministk, vključno s članicami kolektiva Combahee River, Angelo Davis in Patricio Hill Collins, da bi pokazala, kako se številne strukturne sile zatiranja – od iranske države do ameriških in izraelskih bomb in sankcij – prepletajo na telesih in v življenjih navadnih iranskih ljudi.66.Glej Moradian, This Flame Within; in Manijeh Moradian, »Feminist Uprising in Iran and the Politics of Solidarity«, Meridians, let. 25, št. 1, april 2026, str. 156–80. Intersekcijski protiimperializem ne izbira ene oblike nadvlade pred drugo, ampak namesto tega ponuja besedišče za redefiniranje samoodločbe kot osvobodilnega projekta tako proti imperijem kot nacionalnim državam. Navsezadnje se nekateri Iranci, vključno z umetniki, kot je Adili, že tako počutijo in tako tudi umeščajo svoje delo. V sedanjem trenutku, ko sta avtoritarizem in fašizem v vzponu, internacionalistična levica pa ostaja šibka, ljudska iranska povezava s Palestino morda postane možna na ravni afektov in ne ideologije, v utelešenem odzivu na krivico, trpljenje in odločnost, ki oblikujejo palestinsko izkušnjo.

Za zaključni dogodek razstave konec marca 2026, ko so ameriške in izraelske bombe še vedno padale na Iran, Libanon in Gazo, je Adili želela ustvariti prostor interakcije in obračuna, kjer bi se člani različnih skupnosti lahko povezali prek skupnega čustvenega registra žalovanja. Prosila me je, da vodim dogodek »Iskanje solidarnosti in odpora v kolektivnem žalovanju« delno zaradi mojega dela o iranski diaspori in politiki solidarnosti, pa tudi zato, ker so geopolitični pretresi, ki so njo ločili od očeta, ločili tudi naju. Najini starši so bili namreč prijatelji in tovariši v Washingtonu v sedemdesetih letih, midve pa sva se kot malčici veselo igrali skupaj, ne da bi se zavedali prihajajočih sprememb. Najina očeta sta se leta 1979 skupaj vrnila v Iran, da bi bila na lastne oči priča revolucionarni preobrazbi, ki se je dogajala tam. Ko se je tudi Adili preselila s starši v Iran, mi ni nihče razložil, kam je odšla moja prijateljica in zakaj. Z mojega vidika je samo izginila in za seboj pustila žalost, ki sem jo šele čez mnogo let znala poimenovati. Ko sva se ponovno srečali leta 2009 v New Yorku, je bilo to sredi prodemokratičnega »zelenega« gibanja v Iranu, ko je bila diaspora navdušeno aktivna v upanju na bistvene reforme, ne pa na »spremembo režima« s strani tujih sil. Najino prijateljstvo se je sredi tega naraščajočega vala optimizma obudilo in od takrat si deliva izkušnjo številnih vzponov in padcev notranjih bojev v diaspori za prihodnost iranske družbe. Podedovali sva protiimperialistične tretjesvetovne perspektive generacije najinih staršev in jih preoblikovali z lastnimi izkušnjami uničevanja s strani ameriškega imperija 21. stoletja in brutalnosti Islamske republike. Najina afektivna navezanost na svobodno Palestino se nahaja v najinih telesih zaradi najine vzgoje in morali sva najti besede, kako bi ta občutek izrazili z utelešeno zavrnitvijo sprejemanja česar koli manj kot svobode tudi za Irance.

»Iskanje solidarnosti in odpora v kolektivnem žalovanju« je bil poskus Golnar Adili, da bi ustvarila prostor, kjer bi lahko na razstavi Iranci, Palestinci in vsi, ki so zgroženi zaradi genocida in vojne, sedli skupaj, obkroženi z estetsko in materialno obravnavo izgube. Kolektivno žalovanje je postalo sredstvo za potencialno preobrazbo in delovanje, antidot cenzuri, strahu in otopelosti, ki lahko vodijo v paralizo in obup. Občinstvo je bilo spodbujano, naj opazi povezave med vojno in genocidom v zahodni Aziji ter napadi na priseljence, transspolne osebe, temnopolte ljudi, aktiviste in številne druge v ZDA. Potem ko se je posvetil določenim vidikom arhiva in umetniških del, je glasbenik in vokalist Mani Nilchiani izvedel skladbo »To Ey Pari Kojayee« iranskega klasičnega skladatelja 20. stoletja Homayouna Khorrama, ki jo je populariziral mojster sodobnega klasičnega perzijskega petja Hossein Ghavâmi. Žalobna lepota Manijevega glasu in zvoki tradicionalnega godala tar so odmevali med zbranimi ter jih ganili do solz z melanholičnimi afekti, tudi če niso razumeli besedila v perzijščini. Adili je to besedilo, ki opisuje neskončno tavanje, obupano iskanje izmikajoče se ljubljene osebe, ki je ni mogoče ne imeti ne pozabiti, našla med očetovimi papirji, skrbno prepisano z njegovo pisavo, in to ne enkrat, ampak dvakrat, in spominja se, da ji je to pesem pel v tistem enem letu, ki sta ga preživela skupaj, ko je bila stara osem let. Tako kot melanholija sama tudi pesem izraža željo po izgubljenem predmetu ljubezni, ki bi lahko bil ljubimec, prijatelj, hči, država ali celo zamisel prihodnosti, ki bi lahko bila.

Odklanjanje tega, da bi se odrekli izgubljenemu, lahko spodbudi etično prakso iskanja pravice, nezmožnost, da bi sklenili mir s svetom, kakršen je. Solze na obrazih prijateljev in neznancev, zbranih v galerijskem prostoru, so kazale, kako naporno je živeti v nepravičnem svetu, medtem ko sledimo neulovljivi želji, da bi bilo drugače. Če bi lahko hkrati žalovali za Palestino, Libanonom in Iranom, če bi pustili, da nas preplavijo bes, žalost in obup, bi ti skupni afekti morda lahko vzdrževali tudi solidarnost, potrebno za drugačno politiko.

Dogodek »Iskanje solidarnosti in odpora v kolektivnem žalovanju« se je odvil sredi iranskega novoletnega praznika Nowruz, ki se začne ob spomladanskem enakonočju in traja trinajst dni. Praznik se osredotoča na rituale obnove in upanja, občutke, ki jih je bilo sredi vojne težko vzdrževati. Adili je za zaključek dogodka ustvarila nov ritual Nowruza, v katerem je vse povabila, naj napišejo željo za prihajajoče leto in jo dodajo med ruševine. »Ko bi le« iz materinih besed in naslov razstave je postal izhodišče za vsakega od nas, da si zamislimo pravičnejšo prihodnost, ki izhaja iz uničenja sedanjosti.

Slovenski prevod: Tamara Soban