Languages

Kaj vse je pomenil izraz "civilna družba" : Jugoslovanska alternativa

Marin Rosić, Matrica za plakat za Disko FV, sezona 1983/1984. Z dovoljenjem avtorja.

Civilna družba je bila geslo protikomunističnih gibanj v evropskem realnem socializmu sovjetskega bloka, pozneje pa je bila tudi najpomembnejša »alternativna« ideologija na začetkih obnove kapitalizma v teh deželah. »Alternativa«, vsaj tista, ki jo je bilo v deželah nekdanjega sovjetskega bloka najbolj slišati, je bila po ideologiji liberalno demokratska: zavzemala se je za dosledno uresničevanje ideologije, v imenu katere so obnavljali kapitalizem. Zavzemala se je torej za idealizirano podobo kapitalizma, ki je v velikem nasprotju z vsakdanjo dejanskostjo neoliberalnega kapitalizma, še zlasti postsocialističnega perifernega kapitalizma. Ta »alternativa« je – morebitnim dobrim namenom navkljub – pomagala uvajati kapitalizem v nekdanje socialistične dežele: ohranjala je namreč iluzijo, da je mogoč demokratičen in delovnim ljudem prijazen »kapitalizem s človeškim obrazom«.

»Civilnodružbena iluzija« traja še kar naprej, v postsocialističnih deželah je postala celo del ideologije vladajočih. Zdaj ne rabi zgolj za ideološko mistifikacijo in za legitimacijo nove ureditve. Z njo poskušajo izoblikovati nekaj, čemur bi lahko rekli »razredna zavest« vladajočih postsocialističnih skupin, ki se sicer ne zmorejo sestaviti v pravi vladajoči razred. Postsocialistične vladajoče koalicije v nekdanjih sovjetskih satelitih in v »osamosvojenih« fragmentih jugoslovanske federacije niso produktivni kapitalistični razredi, ki bi se s permanentno tehnološko in organizacijsko revolucijo gnali za presežnim profitom, tako s svojimi »egoističnimi« interesi formirali občo profitno mero in s tem zagotavljali razredno sestavo kapitalističnega razreda. Narobe, nove vladajoče skupine so ali parazitski »tajkuni«, ki jim je njihov kapital vir rente in žeton za špekulacije, ali pa so kompradorske buržoazije, ki pobirajo rento za službo transnacionalnemu kapitalu. Ti rentniki se ne morejo sestaviti v pravi vladajoči razred, saj jih vodijo le sebične koristi brez povezovalnih učinkov. K skupinski solidarnosti jih lahko prisilita le odpor delovnih ljudi ali pritisk transnacionalnega kapitala, njegovih institucionalnih zastopnikov (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ipd.) ali političnih zastopnikov (Evropska unija, vlada ZDA ipd.). Moralistične akcije »civilne družbe« pa so ideološko dopolnilo in kozmetično lakiranje gospodarskih, političnih in vojaških pritiskov transnacionalnega kapitala.

Toda v preteklosti so prakse, ki jih je uravnavala ideologija »civilne družbe«, sprožale neposredne in dramatične zgodovinske preobrazbe. Lahko bi celo rekli, da je prav v socialistični Evropi prišlo do edine praktične uveljavitve Gramscijevega teoretskega koncepta »civilne družbe«. A prakse civilne družbe so učinkovale v pervertiranem smislu: prakticiranje »civilne družbe« ni pripeljalo do socialistične revolucije v središču kapitalističnega sistema, kakor je pričakoval Gramsci, temveč je pomagalo pri kapitalistični kontrarevoluciji na socialistični polperiferiji.

Gramsci je hotel s konceptom civilne družbe pojasniti, zakaj na razvitem kapitalističnem Zahodu ni prišlo do socialistične revolucije. V Rusiji, je napisal, je bila civilna družba »želatinasta«, se pravi, brezoblična, neizoblikovana. Zato je v Rusiji revolucija lahko zmagala že s tem, da je osvojila državo. Na razvitem kapitalističnem Zahodu pa prevzem državne oblasti nikakor ne bi bil zadosti. V središču kapitalističnega sistema so prave trdnjave razrednega gospostva v civilni družbi – država je v razmerju do njih zgolj nekakšna prednja obrambna črta. Po Gramsciju mora zato revolucionarna stranka v središču kapitalističnega sistema izdelati drugačno strategijo, kakor pa so jo prakticirali boljševiki v Rusiji. V Rusiji so revolucionarji z »manevrsko vojno«, z nenadnim naskokom prevzeli državno oblast, potem pa so z državnimi in partijskimi aparati začeli predelovati civilno družbo v socialistično družbo. Ali tako naj bi vsaj delovali po Gramscijevih predstavah. Na Zahodu, se pravi, v središču sistema, je glavno bojišče razrednega boja v civilni družbi: tu, v sferi kulture, družbenih organizacij, na področju vsakdanjega življenja naj bi se revolucionarji lotili potrpežljivega in dolgoročnega dela, s katerim bi naposled socialističnemu projektu zagotovili »hegemonijo«. Gramsci je to prizadevanje za prevlado v civilni družbi primerjal s »pozicijsko vojno«.

V Gramscijevi teoriji je bilo ideološko-politično delo v civilni družbi nujno, zato ker je bila država zgolj eden od aparatov buržoazne vladavine – in ker država ni bila niti najpomembnejša utrdba te vladavine. V praksi vzhodnoevropskih bojevnikov za svobodo je bila civilna družba edino možno področje delovanja, zato ker je bila država premočna. Zlasti na Poljskem, v manjši meri pa tudi v drugih deželah »administrativnega socializma«, so neodvisne organizacije (sindikati) in civilna gibanja zares prevzeli hegemonijo v civilni družbi in »obkolili« etatistično državo. Državno-partijski aparat se je brez opore v družbi nujno zlomil – in tako rekoč v trenutku je prišlo do neoliberalne restavracije kapitalizma.

V Jugoslaviji so procesi potekali drugače kakor v sovjetskem bloku. Tu se je v socializmu izoblikovala alternativa, ki se vsaj na začetku ni sklicevala na »civilno družbo«. Jugoslovanska alternativa je bila konglomerat protisistemskih gibanj, ki so se ideološko napajala iz pluralističnih tradicij svetovnih levih in revolucionarnih gibanj.

Alternativna politika je bila v socialistični Jugoslaviji leva ali, natančneje, levičarska. Zato je imela težave s konceptom civilne družbe, saj ga je poznala le v dveh različicah: v Marxovi in v Gramscijevi. Za Marxa je bila civilna družba residualna kategorija: to je zanj tisto, kar ostane, ko se meščanska politična sfera konstituira v avtonomno sfero abstraktne in iluzorne svobode in enakosti abstraktnih individuov. Vzpostavitev politične države povzroči razpad »občanske družbe« v neodvisne sebične posameznike, ki jih povezuje le še pravni formalizem. Marxov pojem »civilne družbe« je negativen, Gramscijev koncept pa je v kontekstu jugoslovanskega socializma vsaj za alternativo deloval arhaično: v samoupravnem socializmu, katerega projekt je bil odprava države, ne bi bilo nič kaj »alternativno«, če bi proti državi uveljavljali »civilno družbo«. Jugoslovanski alternativi je šlo za vzpostavljanje »drugačnih prostorov družbenosti«. Ni se torej mogla zapirati v opozicijo »družba proti državi« (kar je bila pravzaprav uradna ideologija), pač pa je hotela odpirati nove oblike družbenosti.

Posebnost jugoslovanske alternative je bila, da so jo sestavljala protisistemska gibanja v državi, ki je bila sama tudi protisistemska. Socialistična Jugoslavija je bila socialistična, torej protikapitalistična; bila je samoupravna in se je v svoji uradni ideologiji izrecno mislila kot alternativa etatističnim zgodovinskim socializmom; naposled je bila ena od vodilnih držav v neuvrščenem gibanju, torej je hkrati nasprotovala blokovskemu sistemu in uveljavljala alternativo blokovski razdelitvi sveta. Tisto, kar je po logiki Wallersteinove analize svetovnega kapitalizma tako rekoč idealen položaj za izhod iz kapitalizma, je bilo v Jugoslaviji že doseženo. V osemdesetih letih 20. stoletja smo bili v Jugoslaviji tako rekoč v idealnem položaju, da začnemo zgodovinsko inovativno odgovarjati na iztekanje kapitalističnega svetovnega sistema in da poiščemo pozitivne alternative.

Alternativna gibanja v Jugoslaviji so se razmeroma pozno začela sklicevati na civilno družbo. Jugoslovanska alternativa je ideologijo »civilne družbe« tako rekoč uvozila iz Vzhodne Evrope. V njeno besedišče ta izraz ni prišel iz jugoslovanskih teoretskih razprav, čeprav so se te že vsaj od začetka šestdesetih let ukvarjale z Gramscijevo teorijo civilne družbe, ki jo je v jugoslovansko teorijo sistematično vpeljal Anton Žun. Vendar pa so Žun in še dolgo tudi drugi jugoslovanski teoretiki menili, da je Gramscijeva teorija civilne družbe pomembna le v okviru boja za socializem v razvitem kapitalističnem svetu.

Pač pa so v osemdesetih letih 20. stoletja v akademskem družboslovju začeli razvijati teorijo o »socialistični civilni družbi«. V širših javnih debatah in v političnem prostoru ta teorija ni sprožala opaznih učinkov. Učinkovala pa je v političnih aparatih, saj je sooblikovala ideologijo vsaj liberalnejšega dela politične birokracije. Učinki nauka o »socialistični civilni družbi« so bili protislovni: na eni strani so pospeševali demokratizacijo, spodbujali javno artikuliranje družbenih konfliktov, pospeševali proces deetatizacije in odprave partijskega monopola – skratka, uveljavljali so nekatere pozitivne cilje socialistične ideologije. Po drugi strani so odpravljali razredni vidik družbenih napetosti in spopadov, depolitizirali so javni govor in s tem krepili tehnokratske tendence v politični birokraciji in nacionalistične težnje v birokraciji ideoloških aparatov države (v »kulturni« birokraciji).

Alternativna gibanja v Jugoslaviji so ideologijo civilne družbe prevzela iz govorice alternativ v drugih socialističnih državah, pa tudi iz akademske obravnave civilne družbe v vzhodnem evropskem socializmu in na anglofonskem območju. V jugoslovanskem alternativnem okolju je izraz »civilna družba« pomenil povezovanje med raznimi alternativnimi družbenimi gibanji, nakazoval je tudi usmeritev k »ljudski fronti« in je zgodovinsko asociiral na protifašistične ljudske fronte.

Preden smo začeli govoriti o »civilni družbi«, pa tudi še potem, smo uporabljali druge izraze: »alternativna gibanja«, »alternativa«, »nova družbena gibanja«. S temi izrazi smo hoteli poudariti, da te politične dejavnosti in ta gibanja niso »opozicija« obstoječim oblastem, da jim torej ne gre za prevzem oblasti – temveč da odpirajo, kakor smo govorili, »drugačne prostore družbenosti«. Med alternativnimi gibanji je bilo precej takih, kakršnim smo takrat rekli »one issue movements«: organizirala so se okoli enega samega vprašanja in se niso ukvarjala s širšimi ideološkimi problemi. Takšna so bila, denimo, gibanje proti šolski reformi na začetku osemdesetih let, gibanje proti smrtni kazni in gibanje za priznanje ugovora vesti proti oboroženemu služenju vojaškega roka.

Nekatere alternative so imele širše in kompleksne platforme: feminizem je deloval zlasti na teoretski in politični sceni, politični sta bili tudi ekološko in mirovniško gibanje. Ena od značilnosti jugoslovanskih alternativ so bile močne lezbične in gejevske scene. Uspelo jim je ustvariti specifično subkulturo, učinkovale pa so tudi na teoretskem področju. Takratni homofobični politični establišment je poskušal diskreditirati gejevski aktivizem tako, da je javnost strašil z nevarnostjo AIDS-a. Zato gre prav gejevskim gibanjem zgodovinska zasluga, da so organizirala prve široki javnosti namenjene razprave o naravi te bolezni in o preventivi pred njo.

V osemdesetih letih je jugoslovanska alternativa sprožila pomembne spopade v zvezi s pravico izražanja (člen 133 Zveznega kazenskega zakona, ki je kriminaliziral »verbalni delikt«) in drugimi človekovimi pravicami (zlasti v zvezi z beograjskim sodnim procesom proti organizatorjem Svobodne univerze 1984-85). Izraz »civilna družba« se je poslej začel povezovati z zavzemanjem za človekove pravice in pravno državo. Za številne udeležence je bilo samoumevno, da se zavzemamo za človekove pravice v okviru socialistične države. Zdelo se nam je očitno, da človekove pravice ostajajo le prazna forma in pravni verbalizem, če nista zagotovljeni gospodarska in družbena enakost ljudi. Vsekakor se v tistem času nihče ni javno zavzemal za tezo, ki je postala del vladajoče ideologije v času obnove kapitalizma: da naj bi bila namreč privatna lastnina produkcijskih sredstev pogoj za »pravo« demokracijo.

Svoboda javnega izražanja je bila v Sloveniji dejansko izbojevana v prvi polovici osemdesetih let. Takrat je »alternativno novinarstvo«, ki se je uveljavljajo v številnih redakcijah, pospešeno širilo prostor javne besede in dvigalo kakovost občil. Do odločilnega preboja je pripeljala sodba, ki je (sicer s precejšnjo zamudo) ugotovila, da je uredništvo Dela neupravičeno zavrnilo nekaj pisem bralcev v zvezi s šolsko reformo. »Dolgi marš« prek sodnih instanc, ki je pripeljal do te sodne odločitve, je opravil Matevž Krivic. Za takratno svobodo izražanja je bilo odločilno, da so bila občila v družbeni lasti. Zato jih je ustava obvezovala, da objavljajo informacije in mnenja, ki so pomembna za javnost. Potem ko je Matevž Krivic uspešno sodno uveljavil to ustavno pravico, so lahko uredništva zavrnila prispevek samo, če so dokazala, da prispevek ni pomemben za javnost. Zato v splošnem niso več zavračala prispevkov.

Drugo odločilno dejanje v boju za svobodo izražanja je bila razsodba častnega razsodišča Društva novinarjev, ki je ugotovilo, da je neki članek prejudiciral krivdo obtoženih na beograjskem procesu (1984-1985), in je razsodilo, da je to v nasprotju z novinarsko etiko. A hkrati moramo opozoriti na protislovnost takratnih procesov: trije od šestih obtoženih na beograjskem procesu so bili februarja 1985 na podlagi problematičnega člena 133 Zveznega kazenskega zakona (»sovražna propaganda«) obsojeni na leto do dve leti zapora.

»Civilna družba« v jugoslovanski alternativi ni bila kaj več kakor zgolj politično geslo. Jugoslovanski samoupravni socializem je bil namreč že sam protietatističen: njegov politični cilj je bil odpraviti državo in neposredno organizirati družbo tako, da bi se v njenih ustanovah lahko uveljavil »pluralizem samoupravnih interesov«. Seveda je mogoče razpravljati, koliko se je ta program tudi zares uresničil, koliko so ustanove sistema ta program zares uveljavljale itn., vendar v političnem obzorju, ki so ga vzpostavljale ustanove sistema, ne bi bilo nič »alternativnega« v tem, da bi »civilno družbo« uveljavljali proti »državi«.

Ko se je v poznih osemdesetih letih vladajoča koalicija političnih in ideoloških (»kulturniških«) birokracij reartikulirala na nacionalistični podlagi (gospodarska ali managerska vladajoča skupina pa se je, kakor je bilo takrat pogosto, ravnala po politični birokraciji), so k temu med drugim pripomogli tudi apolitični učinki ideologije »civilne družbe«. Ustanovitev novega tipa držav na nacionalistični podlagi, ki se je reklamirala z »apolitično« in »civilnodružbeno« ideologijo, je zagotovila podlago za razredno (torej politično) dejanje par excellence: za obnovo kapitalizma. Tomaž Mastnak je takrat napisal, da je na oblast prišla civilna družba. Nekateri smo že pred tem pisali o »fašizmu«. Tonči Kuzmanić je malo pozneje predlagal pojem »postfašizem«, ki opozarja na zgodovinsko novost te nove politike.

Na začetku obnove kapitalizma je izraz »civilna družba« pri nas pomenil »drugo alternativo«. V to »drugo alternativo« so se ob začetkih restavracije kapitalizma zatekle alternativne politične in kulturne prakse. To je bil konglomerat praks, gibanj in ustanov, v katerega se je nekdanja socialistična »prva alternativa« reartikulirala pod pritiskom nove kapitalistične vladavine. »Civilna družba« je v devetdesetih letih tako pomenila samoorganizacijo kulturnih in političnih praks, ki so se upirale identitetni logiki periferne kapitalistične države in so še naprej ustvarjale prostore drugačnih družbenosti.

Zdi pa se, da ideologija »civilne družbe« zdaj postaja ena od prvin v ideologiji vladajočih: kadar se strankarski ali »nadstrankarski« politiki bolj ali manj licemersko pritožujejo nad pokvarjenostjo ali nereprezentativnostjo strankarskega establišmenta in tarnajo nad grabežljivostjo nove buržoazije, takrat navadno obredno pokličejo na pomoč »civilno družbo«. A v sedanji govorici političnih in ideoloških aparatov kapitalistične države je »civilna družba« bolj ali manj prazna puhlica.

Teoretski koncept »civilne družbe« je, kakor je videti, zdaj potonil v zgodovino teorije. Nekdaj eksplozivni ideološki naboj tega pojma, ki je povzročal protislovne in celo antagonistične zgodovinske učinke, pa se je naposled izpraznil v žargonsko mašilo besedičenja kompradorskih političnih kast postsocialističnega kapitalizma.

Bibliography

Dobnikar, M. (ur.). 1985, O ženski in ženskem gibanju, KRT, Ljubljana.

Kuzmanić, T. 1988, Strikes - the Beginning of the End (of Self-Management), KRT, Ljubljana.

Lešnik, A. (ur.). 2014, Anton Žun: Sociologija prava – Sociologija – Politična sociologija, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana.

Lovšin, P., Mlakar, P. in Vidmar, I. (ur.). 2002, Punk je bil prej: 25 let punka pod Slovenci, Cankarjeva založba in ROPOT, Ljubljana.

Malečkar, N. in Mastnak, T. (ur.). 1985, Punk pod Slovenci, Krt, Ljubljana.

Mastnak, T. 1992, Vzhodno od raja: civilna družba pod komunizmom in po njem, Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Močnik, R., 2003, 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija, Centar za savremenu umetnost, Beograd.

Močnik, R.. 2003, Teorija za politiko, Založba /*cf., Ljubljana.

Močnik, R. 2008, "Regulation of the particular and its socio-political effects", in: Tarabout, G. and Samaddar, R. (ed.). Conflict, Power, and the Landscape of Constitutionalism, Routledge: London – New York – New Delhi, pp.182 – 209.

Štrajn, D. 1987, "Nekaj smernic za idejno-politično razumevanje AIDSA"; RAZPOL 3 - PROBLEMI 9, vol.10.

Tratnik, S. in Segan, N.S. (ur.). 1996, L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem, 1984-1995, ŠKUC-Lambda, Ljubljana.

Marin Rosić, Pank tank (park Tivoli, Ljubljana), 1982, fotografija.
Matija Praznik, Disco FV Študent, 1982, fotografija. Z dovoljenjem avtorja.
Novi kolektivizem, Dan mladosti, 1987, poster.
Novi kolektivizem, naslovnica revije Mladina, 1988.
1 of 5
Posted 14 Mar 2014
comments powered by Disqus