Languages

L'Internationale med horizontalo in vertikalo

Govorjenje ali pisanje ni nič nevtralnega, ne le v smislu pomena, ampak predvsem v smislu samega akta: govoriti, pisati – nekje (z določenega mesta, na določenem mestu). Povedano tako tvori vsaj dva niza učinkov: niz tistega, kar je povedano, govorjeno; in niz tistega, kar je s tem narejeno. Poleg njunega večnega neskladja (npr. nič apriori subverzivnega ni na uporabi besede »subverzivno«), je pomembno še to, da je drugi niz neprimerno širši od prvega in da vključuje ne zgolj jezikovno-pomenske elemente, temveč je priključen na množico drugih aparatov: socialne, institucionalne, medosebne, intimne, itd. Prvi niz se sam sebi sicer lahko zdi samostojen, ampak je vedno že ujet v drugega. To ne pomeni, da mu je podrejen, le to, da mu nikakor ne more uiti – da sta oba vedno v nekih oblikah korelacij.

Dobronamerni in idealistični humanizmi so največje žrtve tega razkoraka, ko se o svobodi, enakosti in podobnih univerzalističnih idealih izrekajo na mestih, ki so mesta (re)produkcije javne morale in kot taka zobniki prav tistega stroja, ki proizvaja nasprotja teh idealov. Ni pomembno torej le to, kakšen je status govorca, ampak tudi, kam se umešča sam govor, del katerega stroja je. Čeprav je osnova poanta tu ta, da nikoli ne moremo zares nadzorovati prostora govora in njegovih učinkov nanj, pa je ta prostor vseeno mogoče natančneje raziskati. Zarisati moramo vsaj njegove konture zato, da si približno predočimo, kam se umeščamo in katere stroje s svojim delovanjem poganjamo.

Iz tega razloga sem moral, preden sem se spravil pisati drugi post1 na tem blogu, malo bolj raziskati, kaj je L'Internationale. Iz te mini-raziskave je ta post tudi nastal. Naj opozorim, da ne gre zgolj za ugotavljanje, kaj je sam L'Internationale, ampak za to, da na konkretnem primeru raziščemo problemsko polje, ki je mnogo širše od primera samega.

Če se osredotočimo na besedila dostopna na spletni strani (pod kategorijami Confederation in Colophon), ugotovimo, da je L'Internationale konfederacija med večimi evropskimi muzeji moderne in sodobne umetnosti, ki se povezujejo z namenom lažjega sodelovanja tako pri izmenjavi del in zbirk kot tvorbi enostavnejših pretočnih poti za vsebine (umetniške, kuratorske, eksperimentalne in pedagoške prakse), ki jih ti muzeji producirajo. Ustanovitev konfederacije je osmišljena tudi kot strategija boja proti globalno hegemonim kulturnim institucijam, ki narekujejo tako načine in možnosti reprezentacije umetnosti (ki naj bi jih predvsem vpenjale v kapitalske odnose) kot tudi sam globalni zgodovinski narativ umetnosti. L'Internationale je svoje poslanstvo do sedaj izpolnjevala skozi dva projekta: 1957-1986. Art from the Decline of Modernism to the Rise of Globalisation, ki je potekal med leti 2010 in 2012, ter projektom The Uses of Art - On the Legacy of 1848 and 1989, ki se je pričel leta 2013 in bo trajal do leta 2018. Oba projekta sta bila prijavljena na kulturne programe Evropske unije, iz katerih sta tudi financirana.

Ko beremo besedila o L'Internationale na pričujoči spletni strani, hitro ugotovimo, da gre za projekte, ki so financirani s strani EU, saj njihova retorika sledi vsebinskim razpisnim kategorijam, kakor jih zapovedujejo evropski razpisi. Te kategorije so naslednje: »državljanstvo«, »civilna družba«, »javno dobro«, »demokracija«, »civilna institucija«, »trans-evropska civilna družba«, »transnacionalne identitete«, »internacionalni model dediščine«, »skupna dediščina«, »skupne kulturne reference«, »evropska družba«in navsezadnje »prenovljena družbena pogodba«. Poleg tega imamo v naslovu tekočega projekta »zapuščino let 1848 in 1989«, pri čemer prva letnica označuje nacionalno-liberalne revolucije 19. stoletja, druga pa padec Vzhodnega bloka in zgodovinsko zmagoslavje zahodnih demokracij in kapitalizma. Vse to so elementi ideologije, ki jo Evropska unija preko raznolikih mehanizmov2 vztrajno in agresivno implementira v pore lokalnih okolij. Njena osnovna premisa je poveličevanje liberalnih idej (svoboda, državljanstvo, civilna družba, javno in zasebno) v spregi z ustvarjanjem enotnega kulturnega temelja oziroma enotne tradicije prebivalcev Evrope. A kakor je ob zgodovinskem vzponu kapitalističnega načina produkcije nastanek liberalne države botroval razmahu administrativnega aparata ter s tem disciplinarnih in biopolitičnih mehanizmov, in kakor je »Pomlad narodov« na višku razredne delitve družbe odigrala vlogo poenotenja strukturno konfliktnih si razredov družbe, tako tudi Evropska unija danes igra dvojno igro administrativnega podvrženja in kulturnega poenotenja tistih, ki jih šteje za»Evropejce«3. Že izraz »civilna družba« v svojem dozdevnem nasprotju z državo zakriva radikalne neenakosti med ljudmi, obenem pa se v njegovem ozadju bohoti mašinerija, ki jo tvorijo kompleksni mehanizmi selekcije dostopa do možnosti samoreprezentacije v javnem prostoru.4 Moralistične akcije »civilne družbe« pa so ideološko dopolnilo in kozmetično lakiranje gospodarskih, političnih in vojaških pritiskov transnacionalnega kapitala.« Dostopno na: http://www.internationaleonline.org/research/real_democracy/kaj_vse_je_pomenil_izraz_civilna_dru_ba_jugoslovanska_alternativa, 27. 10. 2014]

Problem tukaj ni vir financiranja sam po sebi, problem je, da se na podlagi pridobivanja evropskih sredstev privzema razpisno retoriko in kategorije, ki tudi v primeru, da imamo do njih ciničen odnos in jih ne jemljemo resno, učinkujejo na dejanske izvajane vsebine in programe. Tako gre po eni strani za proliferacijo liberalne retorike v javnem diskurzu in po drugi za vkalupljanje družbenih vsebin v razpisne kategorije, kar lahko brez zadržkov razumemo kot administracijo subjektivnosti s strani Evropske unije.5

Vendar je poleg razpisne retorike in ideologije Evropske unije v besedilih zaznati še eno ideologijo, ki je s to prvo v sporu. Gre za neko obliko anti-represivne in anti-kapitalistične ideologije, ki jo je prepoznati na sicer redkejših mestih, kjer se omenja »ne-hierarhičnost«, »solidarnost«in »skupno«. Najbolj očitno je to ravno pri imenu konfederacije – L'Internationale – ki je privzeto od delavske himne »L'Internationale«, »which calls for an equitable and democratic society with reference to the historical labour movement«.6 Spor je tukaj konceptualen – med dvema pojmovnima sklopoma, ki stojita za besedo »internacionala«: v primeru pesmi Internacionala gre namreč za združevanje svetovnega proletariata oziroma delavskih strank v boju proti kapitalizmu; v primeru pojma »internacionalizem« v besedilu pa gre za »non-hierarchical and decentralised internationalism, based on the values of difference and horizontal exchange among a constellation of cultural agents, locally rooted and globally connected«.7 Vrednote razlike in horizontalne izmenjave so nedvomno hvalevredne, vendar kar se je zgodilo med prvo in drugo internacionalo je to, da so se proletarci spremenili v »kulturne agente«. Medtem ko so proletarci posamezniki v specifičnem razmerju do produkcijskih sredstev (so jim odtujena, posedujejo le lastno zmožnost dela), kar jim apriori zagotovi politično orientacijo in določeno mesto v razrednem boju, pa »kulturni agenti« sami po sebi niso nikakor politično orientirani, ampak se zdijo kot politično nevtralne figure. A kakor sledi iz različnih marksističnih kritik nevtralnosti, univerzalnosti in kar je podobnih pojmov, je prav pretenzija po nevtralnosti tista, ki nosilca tega predikata postavlja na proti-revolucionarno stran razrednega boja. Problematika zamenjave proletarcev s »kulturnimi agenti« se še zaostri, ko ugotovimo, da je horizontalna in nehierahična solidarnostna mreža izmenjav sedaj vezana na slednje. Ne glede na to, kako razumemo to sintagmo, najsibodi kot posamezne kulturne institucije ali pa kot posamezne profesionalne delavce v kulturni sferi, je jasno, da je status »kulturnega agenta« ekskluziven in da dostop do njega pogojujejo kompleksni mehanizmi selekcije. Na to napotuje zadnji del zgoraj citiranega stavka, ki govori o »lokalni vkoreninjenosti in globalni povezanosti«. Če metaforo vkoreninjenosti vzamemo nekoliko preresno, si zlahka predstavljamo podobo gladkega horizontalnega globalnega prostora čiste izmenjave in komunikacije med »kulturnimi agenti«, ki pa temelji na vertikalnih ureditvah posameznih agentov, ki s koreninami iz tal lokalnega okolja črpajo hranilne snovi oziroma sredstva, ki so potrebna za vzdrževanje globalnega okolja menjave. Horizontala enakosti, ki temelji na vertikali neenakosti oziroma izkoriščanja. Konkretneje rečeno, povsem neprotislovna uresničitev ideje L'Internationale je ta, v kateri so vse povezane institucije med seboj solidarne, si izmenjujejo zbirke, ideje in strokovni kader (kustosi, uveljavljeni umetniki, teoretiki itd.), obenem pa so notranje striktno hierarhične in izkoriščevalske, saj se solidarnost konča na zunanji strani »kulturnega agenta«. Kar torej poleg proliferacije ideologije Evropske unije grozi pozitivnim vidikom L'Internationale, je izgradnja nove hegemone sile na področju kulture, le da ta ni, kakor Zahodna, usmerjena v obvladovanje globalnega trga umetnosti, ki izključuje Vzhod, ampak h kulturni hegemoniji v EU, ki temelji na izkoriščanju ter izključevanju nekvalificiranega oziroma nestrokovnega kadra, prekernih delavcev in drugih, ki so že apriori v podrejenem položaju, iz horizontalne solidarnosti.

Položaj, v katerem so se znašle institucije moderne dobe, še posebej kulturne, nikakor ni zavidljiv. Jadrajo med Scilo in Karibdo negotovega financiranja, političnimi in ekonomskimi pritiski, ter izpolnjevanjem svojega poslanstva, za katero se zdi, da se je v zadnjih petdesetih letih zrušilo samo vase. A vendarle je prav v tej negotovi in prekerni situaciji mogoče videti potenciale za raziskovanje drugačnih oblik institucij in družbenih praks. Med drugim je v besedilih o L'International mogoče prebrati tudi naslednje: »L'Internationale declares that art and its institutions have the power to question and challenge their own specific systems, as well as the formal structures of institutions in general, and to be an appropriate platform for the discussion of a renewed social contract.« Za kaj takega pa bo nujno potrebna razširitev področja »razlike in antagonizma, solidarnosti in skupnega« z medinstitucionalnega polja v samo notranjost posameznih institucij. To je torej lahko konceptualno in politično zanimiva smer, le da moramo na zadnji del stavka o prenovljeni družbeni pogodbi odvrniti: There will be no contract!8

1 — Razlog, da to počnem šele ob drugem zapisu je enostaven: lenoba in prekernost mi onemogočata, da bi sproti spremljal vse kontekste, v katere se umeščam. Poleg tega pa je bil prvi post na blogu kolektiven, zato se je odgovornost za umeščanje pač razpršila – kar nekaj pove o odnosu do kolektiva in odnosu do lastnega imena.

2 — Pri tem so ključni: neoliberalno ekonomsko osiromašenje oziroma podreditev držav članic, ki so že v izhodišču v neenakem položaju v razmerju do nosilk gospodarske in politične moči (in »evropskih vrednot«) v EU; degradacija nacionalnih političnih aparatov; zagotavljanje največjega možnega vpliva na nacionalni administrativni aparat (»evropske direktive«, skladi in razpisi).

3 — Tukaj je pomembno, da marsikateri prebivalec Evrope ne šteje za Evropejca, ampak tujca, migranta, priseljenca, itd. Administrativnemu nasilju, ki se ga izvaja nad njim ali njo, se tukaj pridruži se neposredno fizično.

4 — Rastko Močnik v svojem besedilu Kaj vse je pomenil izraz "civilna družba": Jugoslovanska alternativa o tem izrazu pravi naslednje: »Civilna družba je bila geslo protikomunističnih gibanj v evropskem realnem socializmu sovjetskega bloka, pozneje pa je bila tudi najpomembnejša »alternativna« ideologija na začetkih obnove kapitalizma v teh deželah. »Alternativa«, vsaj tista, ki jo je bilo v deželah nekdanjega sovjetskega bloka najbolj slišati, je bila po ideologiji liberalno demokratska: zavzemala se je za dosledno uresničevanje ideologije, v imenu katere so obnavljali kapitalizem. [...

5 — V EU dokumentih je najti namere, kako spremeniti samopercepcijo državljanov članic tako, da bodo ti sami sebe najprej razumeli kot Evropejci in šele naknadno kot člani narodne skupnosti, kateri pripadajo. Samopercepcija je seveda v veliki meri povezana s kulturno-zgodovinskim narativom, v katerega se umeščamo, kamor preko tovrstnih projektov sedaj neposredno posega EU.

7 — Ibid.

8 — Every contract is a form of legitimization of unequal positions and serves as a foundation for legal exploitation, since all positions are essentially unequal and incommensurable.

comments powered by Disqus