Languages

Dragi Tjaša, Andrej in Izidor,

najbrž ste iz kakšne smeri že kaj slišali: tik ob koncu prejšnjega meseca je med nevladniškimi, v tem sektorju zaposlenimi ali pa samozaposlenimi kulturnimi akterji, t. i. »neodvisnimi kulturnimi producenti« drugega največjega mesta v Sloveniji, zavreščalo. Mednje je namreč preko določenih kanalov – še pred uradno izjavo – pricurjala novica, da je Mestna občina Maribor tik pred bankrotom ter da ima namen proračunska sredstva za naslednje leto »prevetriti« tudi tako, da naj bi razpolovila sredstva za financiranje vseh programov, ki niso zakonsko določeni. Povsem konkretno: preko ukinitve financiranja socialne kuhinje, materinskega doma, varne hiše, enkratne socialne pomoči, javnih del, enega največjih festivalov scenskih umetnosti pri nas – Borštnikovega srečanja – ter programov in projektov lokalnih NVO. Če zanemarim ostalo, bo ukrep najverjetneje rezultiral v poglabljanju neenakosti znotraj kulturnoumetniškega polja, torej med temi, ki delujejo znotraj javnih zavodov, in drugimi, ki delujejo bodisi znotraj sektorja NVO ali pač bolj ali manj životarijo kot samozaposleni. V obeh primerih, kot je temu znotraj kulturnoumetniškega polja v Sloveniji vobče tako, gre seveda za financiranje iz istega naslova – javnih sredstev.

Ko to pišem, mineva natanko dve leti in nekaj dni od najštevilčnejšega protesta, ki naj bi na ulice tega istega mesta pripeljal kar petino meščanov. Zakaj ta asociativni odvod? V nekem smislu povsem »naključno«; pred časom sem namreč sodelovala pri snovanju »protestnega interaktivnega performansa« na temo kriminalizacije vstaj v Sloveniji med leti 2012 in 2013, predvsem pa vstajnikov, aretiranih, priprtih ter v montiranem sodnem procesu obsojenih (in nato oproščenih) na tem istem protestu. Za to priložnost smo iz posprejanega stiroporja izdelali tudi dokaj prepričljive simulacije zloglasnih granitnih kock, sicer ikoničnih podob (vsaj) mariborskih protestov. In ko so zgoraj omenjene novice v zvezi s financiranjem rezultirale v »kriznem sestanku« mariborskih kulturnikov, nevladnikov in teh, ki se ukvarjajo s socialnim podjetništvom, je po zamudnem prihodu prvih nekoliko v šali padla tudi ideja, da se poskuša pritisk nad MOM med drugim vršiti tudi z najverjetneje najučinkovitejšo grožnjo – vnovičnimi protesti (preko simboličnega metanja omenjenih simulacij kock v stavbo MOM). Obstaja skratka možnost, da bo kultura v (v več smislih) podhranjenem Mariboru kmalu postala nekoliko nekulturna.

Po prihodu kulturnih akterjev se je »krizni sestanek« na splošno precej zradikaliziral. Če je bilo pred tem govora predvsem o združljivosti ukrepov zniževanja proračunskih sredstev ter recimo uresničitvijo zadanega v osnutku Lokalnega kulturnega programa 2015-2020 (LPK) MOM, ki bo kmalu v procesu sprejemanja, pod »radikalizacijo« ne mislim zgolj »nespodobnega« napeljevanja na razna »kazniva dejanja« (morda se utegne v kratkem tudi kateremu od kulturnikov zgoditi kaj podobnega, kot je ovadba za kaznivo dejanje hujskaštva, ki je dobre pol leta nazaj zaradi domnevne »soodgovornosti pri dejanju« zasedbe praznega Kina Triglav po enem izmed protestov v Ljubljani leta 2013 doletela enega od znanih slovenskih aktivistov). Ne, pod »radikalizacijo« mislim tudi to, da je končno prišlo do zastavitve nekaj bazičnih vprašanj, recimo: zakaj bi naj podhranjeni kulturni sektor krpal proračunske luknje, ki so plod nepremišljenih investicij (in še marsičesa drugega)? Sploh glede na to, ker osnutek LPK pametno – četudi nekoliko prepozno – ugotavlja, da »se je Maribor v zadnjih desetletjih močno spremenil: namesto velike industrije ga zaznamujejo na znanju temelječa manjša in srednja podjetja, predvsem pa pomembne infrastrukturne organizacije,« med katere spadajo tudi izobraževalni in kulturni zavodi. Da je skratka razvojno strategijo mesta v bodoče nujno potrebno naravnati v smeri »kreativnega mesta«, ker druge opcije zaradi globalnih produkcijskih okoliščin in »nove« globalne delitve dela pač nekako (še) ni na spregledu. Na omenjenem sestanku je bilo celo govora o ustanovitvi variacije sindikalnega združenja »neodvisnih kulturnih producentov« ter njihovem štrajku, če bi se proračunski rezi in njih konsekvence dejansko realizirali (kar je sicer zelo verjetno).

Čemu spet poskušam nekaj povedati preko fiksacije na partikularno/singularno, se bo zagotovo vprašal vsaj eden izmed vas. »Nacionalni in mestni javni zavodi morajo biti hrbtenica kulturnega dogajanja v mestu ter delovati medsebojno usklajeno ter povezano z neodvisnimi kulturnimi producenti,« je med drugim zapisano v osnutku LPK MOM (nekaj podobnega je prav gotovo najti tudi v nacionalnih kulturnopolitičnih dokumentih). In pogosto drži, da se s stališča »neodvisnih kulturnih producentov« (tako kulturnih organizacij kot posameznikov) pogosto zdi, da so privilegirani stalno zaposleni v javnih zavodih nekakšni »notranji paraziti« lokalnega kulturnega dogajanja (»investicije javnih sredstev vanje se ne obrestujejo toliko, kolikor bi se morale,« ugotavlja tudi statistika slovenskega Društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture Asociacija iz leta 2011).1

Vendar: če bi se na prvo žogo strinjali, da je logika razdeljevanja javnih sredstev znotraj (slovenskega) kulturnega polja očitno diskriminatorna, bi se kaj kmalu lahko ujeli v nek fenomen, ki bojda pesti (evropske) »države tranzicije« in ki ga na primer dobro izpostavi Maja Breznik v analizi kulturnopolitičnih trendov v EU. Breznik, ki v Sloveniji detektira dva soobstoječa modela kulturnih politik (socialdemokratskega in neoliberanega), opaža še neko posebnost: medtem ko se mehanizem državnega protekcionizma po večini opredeljuje kot levo, neoliberalni kulturni model pa kot desno politično opcijo, je v »državah tranzicije«, kot je slovenska, pogosto ravno nasprotno. Prvi model kulturne politike je navezan na tradicionalne državne institucije/umetnost, drugi pa na sodobno umetnost in ekonomsko prožnejše sodobnoumetniške institucije.2 Ravno lokalna NVO scena si je recimo v 90. letih ob razpadu socializma in uveljavljenih modelov kulturnih politik prizadevala za reforme v smeri »učinkovitega« upravljanja kulturnih organizacij, uvajanja kulturnega menedžmenta, podpiranja reform javnega sistema, odpiranja vrat svobodni trgovini ipd., saj se je podjetniška kultura vzpostavila kot nadomestek nacionalne kulture (ki je bila konec 80. njen ključni »drugi«, proti kateremu so se borili »progresivni« akterji).

Le kaj pomeni »učinkovito« v kontekstu kulturne produkcije? Citirana argumentacija Društva Asociacija, ki si sicer načeloma prizadeva za enakopravnost vseh deležnikov znotraj kulturnega polja, se je skratka ujela v (vsiljeno?) »menedžersko logiko«. In to je tudi dejansko ena ključnih pasti partikularizirane/singularizirane analize, ki pogosto eliminira neko generalno perspektivo in generalna vprašanja (ali rečeno s terminologijo iz prejšnjega prispevka, ki se nanaša na predprejšnjega: »obči in abstraktni diskurz«).

In da preko dolgega ovinka poskušam končno priti tja, kamor sem pravzaprav želela (že zadnjič): strategije kritike iz (po nekih »objektivnih kazalcih«) domnevno šibkejše pozicije. Na primer: kot samoorganizirana delovna sila na področju kulturnoumetniškoznanstvenih dejavnosti (recimo čisto konkretno: akterji kolektiva Neteorit in podobnih združb) bi se ravno tako zlahka ujeli v kritiko, ki jo poganja »menedžerska logika«, ter začeli naštevati, koliko dogodkov organiziramo mesečno/letno – (skorajda) brez nikakršnih sredstev –, koliko ur zastonjskega dela investiramo, koliko udeležencev se teh dogodkov udeleži, ter vse to primerjali z dogodki znotraj javnih zavodov (izobraževalnih in kulturnih ustanov), njihovimi sredstvi, infrastrukturnimi in administrativnimi pogoji itn. Gre seveda, kot rečeno, za logiko, ki jo vsiljuje neoliberalni (kulturno)politični model; model podjektivizacije kulture, ki bazira na klasični koncepciji avtonomnih akterjev na svobodnem trgu. Pod »managersko logiko« v tem smislu ciljam predvsem na aplikacijo nečesa, kar se je primarno izoblikovalo znotraj naravoslovnih znanosti konec 19. stoletja, razmah pa doživelo po drugi svetovni vojni v okviru razvoja marketinških tehnik znotraj t. i. managerske revolucije, na polje »človeških zadev«. Na logiko socialnega inženiringa ali – rečeno nekoliko bolj sprejemljivo – upravljanja s »človeškimi viri« ter aplikacije diktata učinkovitosti, ki se praviloma meri (izključno) kvantitativno. Če se naslonimo na ta tip argumentacije v kritičnem diskurzu, pač zelo verjetno zgolj ošvrknemo resnično »srž problema«, ki omenjeno neenakost (vključno s številnimi drugimi) neprestano reproducira. Danes kultura, jutri pač kdo drug.

Distinkcija med neenakopravnim položajem kulturnih delavcev znotraj javnih zavodov in NVO ter (formalno ali neformalno) samozaposlenih v evropskem kontekstu – kot še predobro veste – hkrati že dlje časa zadobiva značaj medgeneracijskega konflikta, kar je včeraj na razgrnitvi osnutka omenjenega LPK MOM, izpostavila tudi strokovnjakinja za kulturno politiko dr. Vesna Čopič. Čopič je, še preden je spregovorila v manj formalnem delu dogodka, ki je bil namenjen predvsem predlogom, kako združiti zadano znotraj LPK MOM in omenjene načrtovane proračunske reze, in kaj sploh storiti, (izhajajoč iz pred tem povedanega) v ospredje postavila pojem »solidarnost«. Z lepo zvenečo besedo so se seveda vsi prisotni strinjali. Nekateri direktorji javnih zavodov so recimo začeli izpostavljati, da bodo v naslednjih (vsaj) dveh letih, ki bi naj ju prizadel rez v sredstva, nedvomno solidarni ter nevladnikom po svojih najboljših močeh ponudili lastno infrastrukturo. Največji paradoks je, da bo rez v proračunska sredstva prizadel tudi njih, vendar na prav specifičen način: po večini bo ostalo za plače zaposlenih, ne pa tudi za izvajanje njihovega programa. »Solidarnost« je v tem primeru skratka skorajda neizbežna. »Nevladniki bodo lahko na toplem delali zastonjsko delo,« je tovrsten tip solidarnosti na kavi po dogodku komentirala ena od mariborskih prekernih kulturnih delavk.

Kako skratka zasnovati na solidarnosti temelječe partnerstvo med javnimi zavodi in (formalno ali neformalno) samozaposlenimi ali celo tistimi, ki so se že uspeli nekoliko samoorganizirati in povezati (seveda imam spet v mislih Neteorit ipd.)? Kot ravno tako veste, namreč določen tip partnerstva, ki ga v pravnoformalni terminologiji dopolnjuje še izraz koproducentstvo, že pravzaprav dlje časa »tiho deluje«. V mislim imam seveda partnerstvo/koproducentstvo, ki ga »izsiljuje« logika programsko-razpisnega financiranja (recimo: javni zavod za namene razpisne dokumentacije ponudi prikaz svojega vložka sredstev, najpogosteje v ovrednotenju ponujene infrastrukture in nje vzdrževanja, ki jih da na razpolago prijavljajočemu se). Moje vprašanje skratka je: nam bo tip partnerstva, ki po mojem mnenju ni izključno plod »dobre volje« tistih na relativni poziciji moči (menim namreč, da ne le naseljujemo isti prostor, temveč tip dejavnosti, ki jo izvajajo samoorganizirani prekerni delavci v kulturi ali širše, pogosto precej rigidni javni zavodi enostavno potrebujejo), narekovala logika financiranja, »ekonomska baza«? Ali si ga bomo poskušali (re)definirati sami?

Naj zaključim kar s copypaste tehniko ali avtocitatom iz enega od nedolgo nazaj napisanih besedil, ki se nanaša na v začetku omenjeni performans o kriminalizaciji vstaj: »Dogajanje se konča z metaforo, vendar fizično: ne glede na to, katero pozicijo v fizičnem prostoru (v družbenem prostoru, v strukturi itn.) trenutno slučajno zavzemaš, je ta zgovorna in ne nevtralna. Prostor je preko označbe razločen na dve polovici, vsaka polovica označuje točno določeno stvar. Ponujena je možnost izbire telesnega premika. Neizbira ni opcija.«

Se vidimo na okrogli mizi 18. 12.,

Kaja

1»V društvu Asociacija menimo, da je z vidika gospodarnega ravnanja z javnimi financami potrebno končno preseči razkorak med deležem podeljenih javnih financ in količino ponujenih kulturnih dobrin. Kot je razvidno iz Poročila o (so)financiranju kulturnih programov in projektov v letu 2011, je sofinanciranje projektov in programov NVO med letoma 2007 in 2011 namenjeno v povprečju 5,63 % sredstev (distribucija po izvajalcih), medtem ko avtorji Analize stanja na področju kulture s predlogi ciljev za Nacionalni program za kulturo 2012–2015 ugotavljajo, da (na področju uprizoritvenih umetnosti) kljub očitni nesorazmernosti financiranja oba sektorja, tako vladni kot nevladni, po vsebini enakopravno skrbita za javne kulturne dobrine (v letu 2009 je bilo tako npr. v javnih zavodih s področja uprizoritvenih umetnosti 82 premier, v NVO pa je bilo izvedenih 124 novih uprizoritvenih del).« V: Razvojni potencial Republike Slovenije: kultura in umetnost kot četrti steber trajnostnega razvoja. Stanje, odprte teme in aktualne problematike kulturne politike. Dostopno na: http://www.asociacija.si/slo/wp-content/uploads/2012/10/Teze-za-predsedni%C5%A1ke-kandidate-2012%E2%80%932017.pdf

2Liberalizacija kulturne dejavnosti v slovenskem kontekstu ne pomeni dejanske privatizacije, saj gre izključno za privatizacijo izvajanja dejavnosti, ne pa tudi financiranja (država ostaja pretežni financer). (Glej: Maja BREZNIK, Kulturni revizionozem: kultura med neoliberalizmom in socialno odgovorno politiko, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2004, str. 57–65.)

Posted 14 Dec 2014
comments powered by Disqus